najstarejši delujoči ansambel

 
  

 

   

MOJ JANEZ
Furlanska
P. Ajdič

Rodil se je v vasi, a v mesto odšel,
za njim stari časi, spomin je zvenel.
Postal zdaj gospod je in finih navad,
pozabil na čase, ko bil je še mlad.

Ko pasel je ovce tam dol za vasjo,
iskrivo mu sonce vedrilo nebo.
Čeprav bil ubog je in lačnoh oči
prepoln pa srečebil tiste je dni.

Zdaj v avtu pripelje se sredi vasi,
v nobel obleki mu hlev zdaj smrdi.
Nazaj stare čase si več ne želi,
saj mestno življenje mu lepše se zdi

Oh dragi moj Janez, tvoj dom je ostal,
kot včasih še danes ti srečo bo dal.
Nikar be pozabi vseh teh korenin,
saj vsak človek rabi mladosti spomin.